Iz gozda se iztrga ranjen glas
in v vetru mrtvo obvisi,
kakor list nemočno zadrhti
in pade spet nazaj v nemi čas.

Vse pade v to gozdno tišino,
vse, a globoko v gozdu se zdi,
da, kar se iz nje oglasi,
le še poveča njeno grozljivost.

Množica valovi, cesta se giblje,
ulice preplavlja plima ljudi,
naval korakov na pločnik zaide,
pa spet izgine med betonske čeri.

Val za valovom, spet in spet nov val
korakov, ki isti, kot prejšnji se zdi,
vse mesto valuje, kot mu denar
ukazuje in kot ga zlato v brezno drvi.

Morje obrazov, steklena obzorja,
kvadratni otoki vseh barv in velikosti,
hrup, ki se dviga vse do vesolja
in, ki te prižene do roba norosti.

Spomladi zelena poveča
nevidno ljubezen, kot leča,
ki nam približa neznatne stvari,
in vse, kar je majhno, zgubljeno, se sreča
v njenem gorišču, kjer sreča
svoje mavrične žarke zbira in jih prši.

Obraz, ki ga poljub pogubi,
ki ne dovoli dotika,
se v tolmunu z vodo ljubi,
dokler veter ne zapiha,
o začarana slika!

Pod prosojno se gladino
tam nekje iz dna svetlika
bistvo, ki se je utopilo
in se zdaj očem izmika,
o uhajajoča slika!

Če se veter zasmeji,
oba v strahu zadrhtita,
voda v hipu se skali,
ljubimca se še poslovita,
o umirajoča slika!

V mojem vrtu rase bolna roža.
Odkar je dala cvet samo veni,
čeprav jo vsakdan zlato sonce boža
in blagi dež poljublja vse noči.

Nad njo se v skrbeh pogosto sklanjam
in v tem strahu zanjo nehote
ji z lastno senco dnevno luč zaslanjam,
da vene od ljubezni nevede...

In kanibal si zaželi
slastno žensko srce na dunajski način!
Potem stopi ponj v hladilnik,
vzame še pločevinko človeške krvi,
se zaspano odvleče na kavč,
tam ga obgloda do kosti,
(če je to sploh mogoče)
se odžeja s krvjo od mlajšega brata,
pa zadovoljno, mlaskajoče
sam pri sebi reče: ah, mamica moja zlata,
zares, dobrega srca ste bili!

Z očmi, uprtimi v nebo brezdanje,
z rokami, prekrižanimi na prsih,
drsi Ofelija, kot duh, v neznane
kraje; mirno, kot bi ležala v krsti.

V lase se venec lokvanjev ji spleta
in vrbe ji obraz kropijo nemi,
kakor otroški jok se zdi glas vetra,
ki ji v uho ihti svoj spev večerni.

V somrak gozdov jo spremljajo kresnice
in zvezde skozi krošnje se šumeče
utrinjajo na njeno bledo lice.

Za njo pa vlečka se srhljivo vleče,
povsod, kjer gredo mimo te tančice
narava vsa od groze zatrepeče.

Včeraj sem bil v nudistični cerkvi.
Ne samo, da smo bili popolnoma goli mi,
verniki, tudi duhovnik je bil popolnoma gol,
tudi svetniki na slikah so bili popolnoma goli,
tudi Jezus in Marija sta bila popolnoma gola
in celo sveta trojica (sveti duh, naprimer,
katerega simbol je beli golob, je bil čisto oskubljen).
Stali smo tam z očmi uprtimi v naša naga telesa
in samo gola vera nas je rešila pred pohujšanjem.

K studencu miloglasno žuborenje
zvabilo te je nek pomladni dan,
da si vstala, vila, kot iz sanj
in šla na breg po večno pozabljenje.

Ofelija, da si končaš življenje
zabredla si v potok mi teman;
zdaj klical bi iz njega te zaman,
s teboj končani so vsi upi, želje;

le ena skrb me muči še goreča,
da duša tvoja reši se podzemlja,
saj onstran groba mnogo bo trpljenja,

Ko niso s kavlji, koli in mlatiči
uspeli mu zlomiti volje in duha,
na raženj ga priklenejo biriči,
da bi v peklenskih mukah zatajil boga.

A še, ko cvre se u plamenih ljutih
in mu telo od bolečine drgeta,
iz ust njegovih ni vzdihljaja čuti,
le mirno zre v nebo, kot kip in se smehlja.

Ob njem stojijo rablji, nejeverno,
začudeno sprašujejo se vsi:
mar res ga to trpljenje neizmerno