Najbolj mučno je,
da še preden začneš pisati pesem,
veš, da bo slaba.
Veš, da bo slaba,
četudi sploh ne veš kakšna pesem je dobra.

Pa naj potlej ostane skrita pod kupom listov v predalu pisalne mize,
oziroma v še bolj skritih kotičkih skoraj petsto gigabajtnega diska.

Naj bo zgolj samoizpoved,
le ključ do katarze,
karkoli je že to.

Ko pride čas, trenutek poželenja
se ljubezen v sleherno bitje vseli
takrat prihaja želja prav iz duše,
ki jo duh nebes v srcu obudi.

Kipí pogled med mano in izbranko
v celo bitje strast se vseli
ne čutim drugo kot le silno željo
v katero slej kot prej se seme zapodi.

Vse kar prepreči to dejanje
ustvarja v človeku jezo in strup
energija hotenja se rada pretvori
v poniževalno sovražnost,
a le pri meni nov up.

Zaslutim v sebi vesoljno zahtevo,
ki dušo vodi na končni izpit
vsaki vdih je začimba za uk hrepenenja
obenem mi misel podarja nov vid.

Da bi razkril ves smisel življenja
čistim iz sebe vsa nagnjenja proč
v telesu ostane neznana usoda
dokler se svoboda ne prikaže kot moč.

Belo perje in črni kos

Zelena polkna, zelena trava, zelena narava
In zelena zelenjava.
Zelo zeleno se mi zdi, da rumena in modra se v zeleno spremenita.
Zeleno drevo, zelen plašč, zelena paprika in zelen grah.
Zelena solata in zeleno vse 
Zelena je glava, ki vidi, a ne ve. 

Modro nebo in modra tišina,
Modro morje in modra kri,
Kaj to pomeni, modrikasto se ti ne zdi?
Modra vprašanja in modri odgovori, 
Modro letalo in modra riba,
Modra modrica, če zgodila se je krivica. 

Pisalo v roke,
stoj za menoj.
Kar ljudje govorijo,
natančno zapisuj.

Modrost ljudi,
steber civilizacije.
Vsi odgovori,
na večno vprašanje.

Zgodba je to,
o kurbi debeli.
Sploh ni debela,
kurba tudi ne.
Noče biti moja
in to me boli.

Zelo sem nesramen,
me to ne skrbi.
Samo sprostil sem ego,
da svobodno leti.
Pisanje o njej,
mi vrača moči.

Imam problem,
s seboj.
Imam problem,
s teboj.
Imam problem,
z njo.
Imam problemov,
sto.

Na kaj se naslonim,
na koga uprem?
Komu naj zaupam
in se izpovem?
V letih sem,
še vedno nič ne vem.

... Sredi pustinje kamnitega raja je moje telo spoznanja drevo – tvoje zavetje, senca in hrana. Sred debla nabreka rožnata kača, da te zapelje z jabolkom greha. Lačna se, Eva, zagrizeš v meso, še Adama vabiš... – Pijte spoznanje izgnanih darov! –

Lepo te je brati ti pesem širine
čustveno  se stapljam v tvoje zalive,
rad čutim v sebi pestrost valov
kako polnijo meandre duhovnih žlebov.

Vzradostiti hočeš vsako življenje
usmerjaš tok misli moj´ga srca
izkustvo ljubezni si prva mi dala,
da bi doumel barvitost želja.

za en polzeč svet
si vstran
pa me kličeš na ples

med prozorne glasove
slečene odmeve
nabrekle besede

da se zavlečeš vame
daleč pod drobovje
in mi izvotliš trup