Brez barve je pesem izprana.
Brez sence je kamen žareč.
Brez vode je pusta obala,
brez zibelke dom hrepeneč.

Le kaj mi bo zlata poljana,
nakit obtežen z biseri
in kaj mi bo sreča prebrana,
ko tebe, ki čakam te, ni!

Pod snegom upogiba
prebelo se drevo,
z vej mokrih kosmi lahki
na cesto padajo.

Na cesti majhen ptiček
s polomljenimi krili,
stopica v rahlem snegu,
se deklici zasmili.

spanje spominov
samoprevara sebičnosti

saj smo samo
sprejemljivo sami

smrt srečnim
spere spihane sanje

na sončno uro
se je zalepil oblak
čas stoji
življenje teče

S soncem v roki se sprehodim do koruznega polja

Tam odvržem vse svoje breme v dežnih kapljah slanih solzah Zalučam nasmeh v tvojo malo hiško da te zadene strela presenečenja da prebudim veter izza dreves

Ne boj se hladne zime prihajam jaz ki te bom (p)ogrela

Traktor, tako sampredse,
štirikolesno čemi,
ves dizlast.

Jesen, deževna jutra
v hladni sobi, ko si oblačim nogavice
ko umivam zobe pred ogledalom
ko zaklepam vrata

jesen, zaspani pogledi, rosa na licih,
prazni pločniki

1.

V sívost cestnega prahu
je vpet korak.
Stopinja v temno modro noč odmeva.
Če hotel in če mogel bi,
bi kar ostal zaklet
ali morda
odšel bi že za dneva.

Ko sem sam
in mislim nate,
ko me odsotnost tvoja bega,
ti pošljem SMS.
Prazen !
Tako poln vsega

Vsak je zmeraj sam.
Pa ne tako zelo,
dokler so še trenutki,
ki nase vežejo
poglede, strast
občutke, modrino
in nebo,
pa pesmi in oblake
ki mimo hodijo ...