Gospod, grešila sem.
Sanjala.
Umazane sanje.
In trgala prepovedan sadež.
Iz drevesa užitkov.
Za trenutek mokrote med nogami.

Februar mesec
Februar mesec se bliza upal bi reci snega namm prinasa in se kaj mokrega.
Višina velika kolicina mnozina vina in lep hlebec kruha.
To je februar mesec.

Plezam skozi nov dan.
Pomirjena, spokojna, srečna.
Nič me ne more presenetiti.
Oborožena s tvojo bližino
sem pripravljena na vse.

Odločena, neomajna, vztrajna.
Dajem svojo barvo dnevu.
Ne oziram se nazaj.
Lahkotno si utiram pot v večnost.

Ni ji obljubljal sprehodov v mesečini,
ni ji nudil opore v veselja tišini,
ni ji brisal solz v svoji milini,
za ceno užitka z njim je spala,
za ceno biti zaželjena se mu je predala,
za ceno občutiti kako se je ljubiti.
Zdaj jo sama bo plačala!
S clearblue računa jo je prebrala.
Ta je visoka:
zdaj je noseča,
kmalu samohranilska bo mama.

-Udarec recesije,
-herpes na ustnicah, mozolji in prhljaj,
-izbruh ptičje gripe v sosedovem kokošnjaku,
-Fritzerjeva klet,
-požari v Avstraliji,
-pretep pred Globalom,
-Barbarin rov,

VSE TO IZNIČI REŠILNI JOPIČ TVOJEGA OBJEMA!

Z besedam se igram
o ljubezni sanjam
da bi imel moči
za stare dni

Ko igra postane življenje
življenje pa trpljenje
vzame te v smrt
čez mizo pa pogrne  nov prt

Vsi madeži
vsi grehi
nikakor se nočejo oprati
pa čeprav so novi ali stari.

Kaj naj si mislim,
od misli se kar tresem,
željo imam
da nisem sam.

Pogled pa se vrača nazaj
na stari svet
nekoč sanjski planet.
Zame kot življenski raj.

Sanje.
Tvoj individuum.
Kako se spaja z mojim.
V kapljah slanega potu.
Več več več.
Z majhnim koščkom ožganih lic.
Dih.
Glasnejši kot ponavadi.
Dvoje motnih oči.
Umazan občutek.
Nekaj prepovedanega.

Na jug se podajajo; dolge, črne ladje.
Na glavi nosijo perjanico raztrganih kril.
Med penino krvi in penino morja so razlike v solzah.
Med jutrom in nočjo včasih razlike ni.

Nikdar ne bomo poznali njenega imena.
Niti koliko usod je potonilo z njo in ob njej.
Nikdar ne zvemo če ni morda ta val tega morja
le val? Ali pa odsev potopljenih galej?