razprl si dlan
zaprhutal s krili
ptice selivke

v kotičku srca
pozabljen čopič
prazna paleta barv  <...

Ogenj gori v tvojih očeh
z nevidnim žarom,
tečejo spomini,
dovoli, da spolzijo
v meglo strasti.

Žal mi je za vse napake...
Žal mi je za vse laži...
Zavedam se, da ravnala nisem pravilno,
naredila napako sem ...

Sprehajam se sama, po poti neizhojeni,
sprasujem veter od kod prihajam;
sprasujem se, ce sploh kdo ve, kam in
kod so nase steze name...

Sjeo sam na ono isto mjesto
odakle se pogledom u nebeski mir razvlačim,
dohvatio sazviježđe
i u njemu raskošne puteve tvoje beskon...

Spustil se je med vrtinčasta sonca
labirintov mejnih kamnov
in lobanj drsečih mostov prežvečenih mest

...

Sence so naju zakrile Dragi,
da sva nočna
in prepredena s spomini:
preveč sva razrila površine drug drugemu,
...

Komu je ta trenutek odpovedalo srce?
Kdo se je odločil, da tako ne gre več?
Kdo ima zadosti laži in kdo zadosti poguma, da se jim upre?!<...

Čudovito, kot kristalno jasno nebo
se je lesketalo oko.
Strog pogled, da kar zmrazi,
pa vendar suma ni,
...

Nasmeh nebeški pravi mi,
da nekje me čakaš ti,
nasmeh,ki dušo mi bistri,
pa vendar čakaš name ti.