staramama, oče termati inpa sin,
napova bilo vzidanico sodegu stirat šlibéu vin.
aker imajo raje rdéče,
sine flašo sabo vléče.

naskri vaj, dasomerljénev pazi
(aitak on v svoje je ex tazi)
vsakič k stari zlijejo belino
in iz flaše sina tóčijo črnino.

Nekaj ekvivalentnega jeziku celovitosti,
skoraj enaki trenutki jasnega
približevanja najinih jeder bistvu
dneva nežno združeno cvetočega

Vsak delček telesa vpije po tebi.

Ušesa kličejo po tvojem globokem glasu
in vročih izpovedih ljubezni,
nos po tvojem moškem vonju
in oči po tvoji podobi.

Pogled skozi okno vlaka:
Sonce riše svojo zgodbo
po pročeljih hiš, poljih in gozdovih.
Opazujem ples dreves, ki se gibljejo v ritmu vetra
in belo razgrnjeno preprogo,
ki je je z vsakim dnem manj.
V njej je na tisoče podob in spominov;

Iz čigavih sanj
so sezidane tvoje ure.
V očeh nosiš šibkost
mrtvih angelov.
V prsih ti diha jelen.
V čigave ladje
so razselili samotne vetrove,

V noči,
ko angeli
padajo v svoja zrcala,
mi z ustnicami
netiš ognje.