Ko se v glavi odbije še zadnji žarek sonca,
je konec sreče.
Majhne želje letijo velikim sanjam nasproti.
So že tukaj, na mizi so.
In pišejo kratke verze brez pomena,
nerazumljive popolnim očem.

Vonj vanilje. Vabi vražje vroč.
Viharji vpleteni v vnemo.
Vrtenje višenj & vijolic,
vrtenje vagabundov & vlačug.
Večer & vinjene violine...

Plesen.
Levo in desno se prepletajo roke.

Divja leta divjih mož
obešena na steno zapuščene hiše.
Njihovi duhovi udarjajo z noži po mizah,
kot sobotni večer so odšli v prosojnih plaščih.

Njegovo obličje v mojem objemu,
preplet rok, nezavedno
prodiranje toplote skoznje.

Začenja me zebsti,
po telesu se sprehajajo lahni
tresljaji, ko se namerno
dotikaš mojega vratu.

Lahko prijatelj obupa?
Ker nisi dovolj-
in si samo nič.
In sta samo nič. 

Kdaj je arhitekt vstopil med naju
In razgrnil čez najine sanje
Načrte, tlorise, ploščine