Tudi ta Romeo je umrl, da bi bil s svojo Julijo.

Neke noči je omahnil v globino,
še preden bi utrujen dosegel balkon,
na katerega je z zanosom plezal,
da bi bil vsaj malo bližje njej...

Lepim se na ideje
magnetno privlačnost pričakovanj
velikih umov in toplih src
njih, ki ne razumejo.

Lepim se in čutim klic,
ki vabi tja,
kjer še nihče ni bil.

Smrt in življenje
sta v meni
dve neponovljivi podobi
brez obrazov
nikoli
ne gledaš jasnih oči
tu je vedno

Si kdaj poslušala veter,
ko poje balado, namenjeno nama?
In reko, ki pripoveduje v novem jutru?
In dež, ki šepeta, sam?
Tudi tišina sanja...

Sedela sva v zakajeni kavarni.
Pil sem martini
In ti si kadila.
Bilo je pozimi.

plahutale so žene
z belimi rjuhami
on rano odhajal je s prvo & zadnjo ladjo stran
9 milj pred njim
za njim rožni venec, zidovi brez duše in leta spozabe