Poslušam poletno simfonijo.
Svetlo zvezdno nebo je nad menoj.
Črički nežno godejo si melodijo,
veter odnaša me s seboj...
Bilke...

U mojim praznim dlanovima
bol veceras nepodnosljivo suti,
jer nema ravnice tvog zanosnog struka,
nema tog nebeskog stjecista moji...

Zavrtim si jo
Najino melodijo
Žgečkljivo
S pohabljeno noto
Zvočnik umira od dolgočasja

Onog davnog toplog leta,
izpod Jadrana plavog neba,
srela su se naša mlada srca,
na nekoj plaži kod Rovi...

K sebi me vabi pesem, tiha, daljna in samotna,
vabi kot vonj vijolic izpod svežih, zelenih listov
na obronkih, ki jih redko obsije pomlad...

Srečo razlivam po brezčasju tvoje bližine,
ti pa s pogledom sušiš kaplje vsakdana,
da izpuhtijo še tisti zadnj...

Razpeta med dvema svetovoma...
Eden me obožuje,
posveča mi vso
svojo pozornost, ljubezen;

Veter vonj veselo vrti,
sence sloneče s soncem cvetijo,
deviško dekle dišeče,
pod plastjo prosojne plavine,
Beri dalje...

ker se ni kar tako lahko smejati
ker ni kar tako lahko govoriti
ker se ni kar tako lahko veseliti

včasih pa gledam sko...