Zavijem se v koprenasta občutja
Vonjam eteričnost darežljivosti
Izginjam v pulzirajoči
soodvisnosti

Tenkočutno se zazibljem v predanost
Žarčim prilivanje na obgorelo netenje
Lastim si  samozadovoljstvo
tvojega telesa

Vržeš kozarec
v kristalni večer.

Zavpije en krik,
zgolj en, razbit in oster.

"Lepi časi" končani.
"Lepi dnevi" posrani.
Upanje ostaja.
Mogoče pa se obljube izpolnijo same od sebe.

Egoistični ljudje mi trkajo an okno.
Nočem jih.
Živim v svojem svetu.
Svetu, ki se ruši vred z Meto.

Konstituente bivajočega,
aporije in pojmi,
transcendentalije,
singularnost in bitna počela,
prigodnost ali kontingenca?

Tisoč učenih besed,
zato, da povem,
da ljubim svet?

Črno bele tipke v črevesju
določajo globino solz

potopiti se v žalost
je še zmeraj lažje kot razpreti krila

lasje spleteni v loke
igrajo na strune bojazni 

Srce Srečka Kosovela smrdi kot tri tedne stara jetra v izštekanem hladilniku. Njegove noge so bile že petdesetkrat umite odkar so izstopile skozi nebeška vrata. Z rednim prizadevanjem mu je uspelo spremeniti vonj mladega telesa. Namesto svežega pota teče lepljiva mešanica rumeno-sive barve.