Ob vogalu ulice jo vidim,
vleče se kot megla,
počasi, zatemnjena
in zopet vsa zamorjena,
senca nekoga,
ki se skriva v plašč….

Ob vogalu ulice jo vidim,
vleče se kot megla,
počasi, zatemnjena
in zopet vsa zamorjena,
senca nekoga,
ki se skriva v plašč….
Ne pokaže obraza ,

Iztrgala sem si srce,
na krožnik dala ga za te,
in zraven še dušo in svoje želje.
A ti si se mi smejal in mi dejal:
Daj mala pusti me že!
In zdaj tavam in iščem,
to svoje srce….

Ko zaprem oči se mi zdi,
kot da izginjaš mi ti!
Vendar se razveselim,
saj v sanjah si ti,
ob meni,
spet.

Hvala!

Rad te imam ob jutrih
Topla si
Gladka, mehka ,tvoja koža je na moj dotik
Še zaspana si
Predeš kakor mačka ob kaminu
Nežno preteguješ se
Oči še ne odpreš.

V neskončnosti časa, glej zdaj tu sem ...
          in bom večno ob tebi.
Pijem nebeško mano, utopljen v vesolju
          tvojih zenic dremotnih,
padam v zamaknjenost, kadar prvi dotik bežni,
          iskra preskoči ...
          in neti pretoke,
          jih čutiš?