potegnil je črto

nad njo so ostale
samotne poti
pomečkane trave
zvezdne noči
ukradeni poljubi

Besede so moje obleke,
mehke in vpojne
z razpetimi gumbi
in madeži studa
na zlikanem stavku.
Zamujam
vso tisto romantiko,

Obmolknejo orgle
v odjugi nezmotljivega,
razpotje minljivosti
v raztopljeno prosojnost,
ker se hranim na hladnem
pred dotiki čilih babic,
ki plešejo same

Izginjam, del mene je ostal nekje ozadaj,
ponovno padajoci udi se odbijejo od stekla,
mislim da ne morem gibati,
mislim, ceprav nimam glave,
ponovno se odbijem, tokrat skozi meglo,
iz daljave slisim sepetanje,
roka me vodi,
odtujuje me od mojih pozganih udov.

Kje s kom ugaša
in ujčka pletilko
z okornimi prsti,
kakšno nedeljo
s samoto v naročju.
Dve levo,
dve desno,
imeti in biti.
Dve levo,
tri desno,
s počasnimi gibi.

Vse tvoje vode
ujete v nevidnost,
ki sva jih bajala
do negibnosti,
so popki lokvanjev
in meglice
na gladini zenic,