So trpke v črnem,
v jablanah bele.

Barvam prosojnost,
barvam besede.

Zdaj so postale
že skoraj prezrele.

že čutim tisto nekdanje razbijanje
položenih zidakov rodovitne kože
povsem prepričljivo sem polagala semena
na to nepričakovano zemljo dvojnega diha
verna napovedi o bohotnem rastju
stala bo stavba stalo bo drevo
in raslo
bo

Spomnim se poljuba,
slanega od morske vode,
naslonjenega na skalo
razbeljenega od strasti;
spomnim se poljuba,
ki je talil snežinke,
ki so nama padale na obraz,

Sedim ob tabornem ognju,
ves blažen in zamaknjen,
nemiren, ko gledam njo, ona mene,
njena gola ramena...
Svojo voljo prepustim nerazumnemu.

skrij se.
varnost te kliče
beži v neznano
skrij se!
vem, da si že utrujen,
a vseeno teci!
postavi se neočitno

Kdaj me doseže tvoja plima in odnese
v strastno poželenje, v vrtince
prepletanja, spajanja in ločevanja,
predajanja in jemanja,
proženja objetih teles,
kdaj me narahlo poboža tvoja dlan
in nežno poljubijo tvoje ustnice,