Cracatao ptičjih klunov
izkljuva oko najmanjši logiki,
psihotično prhutanje v
krvi razlite egoistične
bojazni plimuje z množico
po Gausovih pravilih,
v senci visoke cedre

Srečala sva se, ko sem ugašala
razbolene sence modrih lilij,
ki so se pogrezale v zemljo
in me vlekle na rob,
z nasmehom si napolnil prepade,
zmehčal robove in me varoval
kot studenec volje pod ogljenim

Modro cvetenje na sanjah
delfina, bele skale violine,
ožgane od zmrzali serpentinastih
besed, ogreva čistost preslikave
v izbrisanost časa: magnetizem
lepote in bistvo bistva ....
vedno zmagovita v svoji neomejeni moči.

Akvarelna transparentnost
nabrežine, skrilava razslojenost
svetlobnih pramenov nad zalivom...
koničaste sence cipres nad nizkim
grmičevjem, črna silhueta galeba
izrezanega iz neba, šumenje plitvih valov
na robu morske čeri,

Monolitna tišina,
samo najin dih,
svet brez razsežnosti,
misli v notranjem vesolju
poplavljajo, raztapljajo
besede, spajajo dlani,
pribljižujejo ustnice...

Kjer tema razkriva poljube
se za teboj dani,
rjuhe puhtijo kot
meglice na obrobju s trstiko
obraslega jezera,
sladkast vonj se prepleta
z bledo svetlobo jutra,