Mežikam v temo in se lomim kot steklo,
čeprav odsev ostaja.
Dovolim, da mi vzamejo nasmeh -
samo za malo.

Glasba okolice ni prava.
Jedka v kožo in cepi živce.
V ozadju se mešajo glasovi.
Debate, vnaprej obsojene na pozabo
iz dneva v dan. Leta.

Steklene zarje so te pobožale.
Kričeče so me zbudile iz spanca
in stekla sem bosa mimo vrtinca luči.
Drsela sem z mozaiki cest,
utripala s semaforji mavric,
drgetala s skrivnostmi tem,
ki so mi narisale tvoje oči in tvoja usta
na platno razuma.

Gledam tvoje zbegane daljave,
sanjave sence večnega obzorja,
pregnane obljube neskončnih hrepenenj,
zbledele črke na pozabljenih grobovih,…
gledam tvoje življenje,
tvoje črte juter
in krivulje noči,

Zadnja sem...
v tvojem prvem življenju,
ki ti je pogledalo skozi sapnik
in si požiral slino,
pripet na svoja dolga krila.
Iskal si svoje prve polete
v zadnje nebo,

Tvoji bregovi...
Tiho gredo vame,
kot pozabljeni grobovi v stiske zemlje,
kot začarani vrtovi v sanjske sreče,
tiho gredo vame
in tako počasi so tvoje sence moje sence.