Svetloba in tema sta pomešana.
Črno in belo... včasih sivo...
Vsak dan je kot lov na sedmico.
Na budilki se zaustavijo številke.

Ko je globina pregloboka,
da bi šla skoz mračne milje,
in skozi tanke, krhke stene,
ki so kot domine in ki prežijo s svojimi kremplji
kot zveri na prvi plen...

...takrat pogledam.

Pernate, rahlo rumenkaste,
zatohlo smrdeče in sajaste,
obležale so postelje ,
obrabljene,
miljonkrat povaljane,
od tujcev rastoče,
od isker kresoče,

Noćas spavam na tvom dlanu
njišeš me prateći otkucaje srca,
ritam svemira.

Osječam tvoj pogled na sebi
i zatvaram oči
bez straha
od nadolazeće noći.

Ko si spal sem te ujela na laži…
Z nasmeškom si objemal svojo luno,
gledal na njej zvezde
in se kopal v venerinem soncu...
Jaz sem okamenela ležala poleg,
kot že zdavnaj pozabljen kipec
posut z debelimi plastmi praha…

če bi se pogledala drug v drugega
se sporazumela in se razumela
če bi se ujela in postala eno
bi najin čolniček mirno zasekal
v zaspano gladino obsuto z odsevi zvezd