Narod umira,
umira za njegovo karizmo,
karizmo črne misli,
misli, ki prebada,
prebada življenje majhnih, nesrečnih lj...

Kadarkoli zagledam črno mačko,
ki mi prečka pot,
me zamika, da bi jo ujel
in posprejal s solzilcem.
Nobe...

Iščem zavetje za svoje sanje.
Naj bo spleteno ali sešito,
majhno, veliko, tesno, ulito,
Le da bo sanjam dosanj...

Pomladno sonce raztaplja sneg,
drobne kapljice izgubljajo se,
žejna zemlja pije..
Gnoj za siromaka,
so rekli nekoč!

Skrbno varovano čustvo
kot preluknjana ideja
pade na beton
in se razbije
ob prvem pogledu
na sploh ni kar je.

Daj Bog, da se oženem!
Že bratje vsi poženen,
že sestre pomožene,
le jaz, le jaz brez žene!

Kako...

Danes tu jutri tam,
vedno nekje in vedno ti
s svojim očesom gledaš,
opazuješ, določaš...

Prerivajo se črte,
rišejo obzorje,
brišejo obris.

S katerim programom
je programer
programiral moja jutra?

Še oči nisem odprl
pa že vem:
moja sreča danes ne bo nastop...

Danes, včeraj, jutri...
Svilnate misli mi nosijo tvoj koralni vonj.
Žametni njih dotiki klijejo tvoje besede, ki so tako daleč... Beri dalje...