Vprašala sem te, kako si kaj,
isto si me vprašal ti nazaj.
Najina snidenja so vedno taka.
Dobro poznane, vnaprej predvidljive besedne zveze.
Izvirnost tiči samo v intonaciji.

Prisotnost tvoja

Na nek način ubija

Vso mojo domišljijo...
Potisne me na tla...
In na kolena, da

Žametno modro morje motri mornarja s kapljami slanimi od koprenaste megle.
S solzami svilnatimi tone k biserom.
S sanjami se spaja v veter in trosi bajke. 

Bazen je poln usedlin.
Jesensko obarvano listje na gladini lebdi počasneje.
Burja šumi skozi nesmisel.
Na Krasu sonce liže mladenkino razgreto lice.
Izdihnem.

Astrodisko je pripet zunaj konvencij.
In je umetnost.
Berem te stihe in slutim energijo.
Berem te stihe in minevam.
Minevam in limitiram k resnici.

V amebo je pljusknilo zeleno lepilo.
In rdeč omet.
In modri sij.
In bele rjuhe.
In mavrični tram iz gabrovega lesa.
In ameba še vedno ni našla svojega kolesa.