Želim si, da bi bil samo objekt,
da bi bil samo predmet. 

Želim si, da bi bil samo
rumena barva polnega dne.  

Želim si, da ne bi nikoli obstajal,
da ne bi jaz nikoli obstajala. 

Nisi vedel, praviš. Nisi hotel videti.

Pa ti?
Izbruha lastnega spomina se bojiš,
zgrabi te, včeraj bi pohitel k njemu.

Pijan in krvav od ran,
in roke,
ki so te božale,
boem moj,
te vračale v mene
in vase,
in usta,

Ogenj gori v tvojih očeh
z nevidnim žarom,
tečejo spomini,
dovoli, da spolzijo
v meglo strasti.

Napolnil in nahranil
si moj notranji svet.
Sedaj lahko grem skozi puščavo,
odeta le v tvoj sij ljubezni.
Potolažena, sita in brez
kapljice lažnega upanja,
ožarjena in nikdar več žejna.

Kot dišeča češnja
se sprehajaš po mojem obrazu.
Ali tvoje ustnice čuvajo spomine?