zapeljivo mrtvilo
sipajo sanje nebeške odeje
na popke odmrlih želja
na cvetove neobstoječe budnosti

Brbotala je med ustnicami
čuteča in pregrešno zrela
jagoda, čar obrobja gozda.
Šele, ko je topel veter
ponesel vonj na njen vrat,
odtrgala se je, zadrhtela.
*

S prvim svitom,
ko nas prvič oblizne zarjin jezik,
metamorfiziramo.

Silhuete časa
dim pošiljajo bogovom.
Mestom
ki naju ovijajo v nevidno.

Ljeto ulazi u našu sobu kroz širom otvorenu noć,
a naša tijela se ponosno maze s vjetrom ravnice.
Postelja svoju nježnost posebno rasipa pod nama,
i naše se ruke poput leptirovih krila množe zrakom. 

posnetek s Finske je eden boljših.
če se ne osredotočiš na žensko iz občinstva, ki kašlja,
začutiš ljudi, ki niso prepričani v zmago,
a verjamejo vase. zbor se je poslušal,
dirigentka je bila os.