Ko bom odšel morda bo januar,
morda bo maj ali oktober.
Ko bom odšel, odšel po prstih bom, skrivaje
in za menoj še sled stopinj zbežala bo v dan meglen.

A najbrž bo jesen takrat,
da skril se bom v meglene pajčolane
in v listja sled - sam, brez besed.

Veseli december,
obujanje smrti.
Dvajsetkratno zbujen spomin
na odvzeto prisotnost.

Dvajsetkrat krvav opomin.

Tisoč in dvajsetkrat
vzdramljena laž:

Brezkrvni na gori poje.
Mavrica. Bog.
Duša bleščeče črne ptice
leti čez dolino sence
vzdihujoča.

V mračni jami na peščeni gori,
duhovi prednikov zbrani v krogu.

Nocoj bom zaspal,
kot zmeraj,
v tvojih sanjah,
polnih nežnosti.

Ima svoje ime, svoje obličje!
Sam hudič je poklical svoje biriče
v travmi noči spoznanja laži dejanja,
ki se ponavlja.
.....peto poglavje
na skali osiveli spisani,

V posmehu pomladnega dne
in pričakovanju, ki ga ni
stopam skozi galerijo obrazov.