Rezilo nastavljeno na moje meso,
daj udari, daj razbij.
Čarovnija naj me konča.

Še vedno ljubim osamo,
če sem osamljen s teboj.

Luža na tleh
strmim
živosrebrn odsev neba,
lesketajoče sonce
skrito za tančico sivine
strmim
plavajoča travica

Človek Velika Usta,
pohrustal kravco,
kokoš in pujsa.

Občasno muka,
otožno in boleče,
zaradi prevelikega trebuha.

Šola oproščanja...zbledeli spomini,
žgoča vprašanja...izgubljeni odgovori,
nešteti zakaji....trmasta tišina,
bremena odpadejo...krila razpeta,
ptica odleti...mir v srcu,
svoboda v krilih.
Jutri je nov dan.

Polahko, čisto nežno plavam
mimo mehkeobe cvetnega prahu
v ledeno dobo čakanja

rekel si midva...
in jaz zaprla očesi in šla: