klic divjine
prelepe narave
divjih listov zašitih cvetov
sonca ki trka na vrata vej
pravljica mehkega ko...

zavij me v svoj vonj,
izdihnila bom solze:
gorljivo oljnate

Na ranjeno dušo polagam ti cvet,
ujet s toplino
v soj mesečine.

Ne joči...

Cvetlici veter listič odpihne.
Metulj zamahne s krili.
Pestič cvetke se nehote razširi.

Gledam v prazno
in pred seboj vidim tvojo podobo,
tiste tvoje oči,
ki nasmeh na obrazu rišejo mi. Beri dalje...

škrlatni ptič je sedel v gnezdo mojih las
zapel je pesem to na glas
ni našel vode ne idej
v svetu morij
v mestu mej

Beri dalje...

V tebi se sprožijo tempirane bombe.
Zarišejo se tisočeri obrazi
kakor gube na posteljnem pregrirnjalu.
Tesnobne misli...

Preveč je misli, ki gredo kot ikre proti ladjam.
Preveč je besed,
ki pihajo žarečo paro
in dušijo še tis...

Ni smerokaza do žitnih poljan.
Tiho kaljenje zazna jezerjan.
Rumeno lisasta je odeja.
Nanjo stopi, postane modr...

Luna na nebu sije,
senca se za drevo skrije,
strah zemljo prekrije,
ko v senci zlo se razlije.