Začetek brez konca,
konec brez začetka.
Klavrni konec
velikih ljudi.
Smrt brez življenja,
življenje brez smrti...

Noge mi lezejo v smer,
pa se poženem, še preden bi obstal.
Nagnem se nad tok multiproduktivnih misli
in zletim.
Nekje najdem se...

Ko te ni
predstavljam si,
da sem
ob tebi.

Če bi tako želel in se razblinil v nič,
bi tvoj telefon zvonil v prazno
prav vsak dan
ko te kličem...

Mogočnost Olimpa več me ne osreči
in ni več zame Zeus Bog bogov.
Ne stresa dušo mi greha dolgov,
le misli so ostale mi po smrti...

Prišel sem na to zemljo živeti,
da vidim usklajenost njenih lepot
njih različnosti v razgibanem spoju
preplet kamenin in veličast...

Zgodaj si vstala,
na postajo zapeljala,
ko sva se poslovila,
nisva govorila,

Koliko se mi dogaja...

Lep je ta dan, KRIK!!

Obraz neznanca.
Nekaj zanimivega izraža...
...ta tiha zamišljenost.

Pogled neznanca.
V srce zada...

Srečko,

nate sem se spomnila,
ker tudi moja okna
niso zastra.