Pogreznile so rdeče sanje
za seboj še zemljo. Valovanje
vode je potihnilo nalahno,
kot bi zadrževalo vdih morje.
Beri dalje...

Bolj globoka je soteska
višja gora je nad njo
isto se dogaja duši,
kako prežeta je v telo.

Srce je...

Jutro se prebuja,
nad otokom se nebo obarva rdeče,
sliši zgodnje se prebujanje narave,
na obzorju dviga sonce se žare...

Trenutek moreč,
pritiska kot kavelj žgeč,
z njega visi brezčasna minuta,
udarja prek hrbta pekoče kot knuta.

Prihajamo od znotraj,
odhajamo navzven.
V srcu čutimo tišino,
v duši lepoto,
ki obseva telo in seže v univerzum neskončnosti. <...

Odidejo naj mi misli,
pregnala bi vso žalost,
zbežala od neznanega sveta.

Smehljala se svoji senci.
Ona bi me...

Zabadam v les,
ki gnije od starosti.
Praskam ga po prsih,
poljubljam po ustih.
Počasi se tanjša in izginja...<...

Široko odprte oči
kot širno morje,
kot neskončna širna planjava,
kot sonce
(ki bo padlo v jezero),
kot veter, vedno odhaja...

Ne ve poreči ji zbog pekočine, tam srce bije, bitko bije.
Mudi da se tam, zdaj mudi da mine, tam srce bije, bitko bije.
Beri dalje...

Kamasutre je dovolj za vse.
Voda za petičneže in pristna sreča skromnih.
Vrednote se topijo.
Vosek je že rdeč.