Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
O sladko življenje,
ki morje tegob
nastavljaš mi nasproti,
zdaj kamen moj
izbrušen je, diamant sveti
se trden, najtrši kar tvari
je na Zemlji, ne zlomi ga
ost, a žarek sonca se
na njem odbija,
od mene stran si hoče
in k meni spet zavija;
tu zame sonca ni
in ni ne mira.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Vse besede sem znova spletla v zid okrog tebe. Zdi se mi, da ne znam skozenj, da me mreža metafor ujame preden bi ti lahko pogledala v obraz. Beri dalje...
(0 glas)
