Ti, ki lepa si kot jutranje zarje žar,
te sanjam v objemu dišeče postelje,
kjer telesa bi se nama ljubila drgetaje;
če bi le kdaj smel uzreti tvoj čar.

Prsti polni nemira, kot na tihe orgle,
bi igrali melodijo nežnih dotikov
na tipke iz svile razstavljenih udov;
če me poprej ne ubije hrepenenje.

Ko ležeča v divjini na naravnih tleh
obsijanih z žarki lune, bi igranje
dovolilo strasti telesno plimovanje,
če le dovoliš mi okušati svoj greh.

V samotni pustinji bi na robu sveta
umiral s poljubi z ustnic k jeziku
kotaleči z nama po vročem pesku,
ki lepil bi se na najina razgreta telesa.

Ob tebi med šumenjem valov ležeča vznak
ohlajena in gola – ti lepa kot veter snega,
bi strasten bradavico roza sesal v žejna usta,
če le, ljubica, tebe ne bi bilo strah.

V gorah skupaj premagovala bi mraz
z ognjenimi zublji kamina stisnjena tipaje,
ko z dlanjo bi po svilnatem trebuhu božaje
iskal popek kot čuten anomalije plaz.

V pijanem čolnu, daleč od tujih oči,
bi se sklonjen zakopal v poljub, obdan
med tvojimi stegni, kot rože cvet krasan,
če le videti ga smem ob soju luči.

Ko bila bi kdaj na polju v sladki detelji,
bi ti ud svoj drgnil ob ustnici brezna
in izvabljal smeh, kot bi tekočina srebrna
hitela v pozdrav k tvoji češplji.

Ljubiti se s tabo je, kot bi jadral na
razumnem vetru, kjer bi s krikom ekstaze
lahko utišal preglasen trušč zemlje,
če boš kdaj, ljubica, pripravljena.

Komentiraj pesem na forumu.
(7 komentarjev)

---