potok odnaša

počasi a vztrajno
gore in misli

Je cvetela,
je cvetela ob planinskem polju,
kljub vetru, dežju,
snegu in soncu.

Noč je zrla v naju
z modrimi zenicami
Zaprla sva vrata zraku
Ugasnila luči

V soncu pretopljeni sneg
joka s streh
čisto zlato.

...

lahko sem jaz tisti
ki reče
prerasla sva čas
našopirjenega
in se spremenila
v prozorno rastlinje

Tik pred zdajci sem se ujel v jelenovo mušico,
ki se je hotela splaziti skozi špranjo moje nočne omarice!
Naj me bodi sram!

V tvoje naročje
Položila bi sanje
V tvoje srce
Ugnezdila misli
V tvoje hrepenenje
Vdihnila večnost

Stare ruševine,
pogled zastirajo mi ruševine
kakor pajčevine...
Srce mi vpije,
sredi njih se skrije...
Hoče na plano,
Beri dalje...

Z rdečo kočijo odpeljali so te stran,
tisto noč,
ko že belil se je dan.
Bil je blisk in bil koles ropot,
ko zapustil ...