| 
	        
        | Napisal/a Mitja Drab, v sobota, 05. jul. 08 |  
        | 
			             
              | Ocena urednika: |  |  
              | Ocena uporabnikov: |  (0 glas) |  |  
 
Majhne ulice razpokanein raz napušča klarinet
 iz sleherne mansarde.
 
Tu sva preživela pomlad in poletje in jesen in zimoin najlepša leta nasploh
 
poznala sva vsak tvoj kotvsak skrit vodnjak in grm
 kako cvetelo mesto si
 cvetelo
 iz dneva v dan si me spreminjalo
 v tvojega večnega snubca
 in zaščitnika
 
ampak pil sem te preveč pohlepnoin zdaj ti piješ mene
 
Namesto toplih not z višineje edino, kar mi daješ, mesto;
 mrzlico, ko v daljavi te zagledam z vlaka
 in strah, da njo bom srečal
 na majhnih ulicah razpokanih.
 
 
      |  
| Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
 |   
 |   
        | Komentarji uporabnikov (0)   |  |