Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow BERI arrow Posamezne pesmi arrow Davno izgubljeno

Davno izgubljeno Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a AniLu, v sreda, 14. maj 08
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (2 glasov)
 

Kaj niso bile prisrčne
tiste preproste misli o ljubezni,
katerim smo verjeli na dotik?
(Kot dojenčki, ki se vedno
znova razveselijo nasmeha
svojih mamic, ker so
se tako navadili

(kot se pač navadimo
tistih starih poti, misli in
morebiti še kakšne -že
preveč izrabljene-
besede)).

Kdo je oblikoval naše
misli, ki se stekajo v svet;
in kdo nam pojasnil je tisto,
kar se steka nazaj v naše
misli? (Ah, kdo
bi pa mogel vedeti,
kaj se je izgubilo in kaj
je ostalo skrito v naših
slabotnih telesih ...

(... in kdo
bi danes še iskal
tisto davno izgubljeno,
ko pa več ne vemo, da je
to sploh kdaj bilo!?)
... je danes manj
pomembno imeti
svojega medvedka?)

Koga pa bi še
lahko prepričali, da
se lepota zliva z vesoljem
in vesolje z večnostjo; da
se tisto, kar je grdo, zlije
še prej (kot tiste gnile
slive iz katerih je
zrasla marjetica).

Kot človek,
ki nahrani lačne črve,
kateri nekje zrahljajo prst,
da iz nje poženejo cvetlice,
ki se na koncu zlomijo pod
težo zaljubljenega para,
kateri je ravno pri tem,
da ustvari novo
življenje, ...

... zemlja (veste)
to je naš svet, ko nekaj
damo, več ni umetnost biti
ljubljen ... so se nam zato
mamice smehljale?

Zdaj več nimamo svojih
mamic (ki so nas začele ljubiti);
ali si zato obljubljamo ljubezen od
besed in objemov (da bi potešili
tisto kipeče -biti ljubljen)? In kje
so naši medvedki (katere
smo začeli ljubiti mi)?!


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (3) KOmentar RSS
Objavil/a ajda, v 14-05-2008 11:17,
1. Davno izgubljeno
Koga pa bi še 
lahko prepričali, da 
se lepota zliva z vesoljem 
in vesolje z večnostjo; da 
se tisto, kar je grdo, zlije 
še prej
kot ... 
 
ja tu bi bilo lahko dodano, kar bi si bralec ustvaril sam, poskrbi pa avtorica in nam ponudi lepo popečeno jed na krožnik in izreče, uživajte:). Ja, temu bi rekla razvajanje, ki je seveda dopadljivo in gode, čeprav ne dopušča popeči po lastnem okusu in izbiri. Da ne bo pomote, všeč mi je to oklepajčaknje, le misel se mi je utrnila ... 
 
lp, ajda
 

Objavil/a tomm, v 15-05-2008 05:31,
2. Davno izgubljeno
Odšla si v svet tiste pozabe, ki ji ne damo več pomena in nam povzroča neko prikrito nostalgijo, ker vemo da smo nekaj pozabili, a ne vemo kaj. Vsak nosi svojo malho spominov, ki se odprejo rade takrat ko jih najmanj potrebuješ, a ne odpirajo se zastonj. Iz njih izvira nekaj kar ta trenutek rabiš za svoj nadaljni razvoj in spoznanje.
 

Objavil/a tomm, v 15-05-2008 05:34,
3. davno....izgubljeno
Prišle so za menoj, ker sem jih našel v svoji malhi spominov, ko sem jo odprl.
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Podobne pesmi

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo