lovim nožice zvezd
stopam na lunin odsev
zbiram okruške rimske ceste
sanjam o poletu na Velikem vozu

<...

dolge so poti kadar ne veš kampotem sanjašzelene oaze
in bele ptice

Čutim veter - kot dotik je tvoje kože
nežen, rahel in preveč mamljiv
kakor tebe ga želim doseči
a on je ti - neulovljiv. ...

Sem kar sem,
žensko telo
in zavetje duše trpeče,
talka časa sem
in starejša od sreče. ...

Pišem oporoko, ker umiram.
Še dih ali dva, zdaj, prav kmalu,
bom le še lastna halucinacija.

Nekaj je na tem.
Kaj, sam ne vem.
A včasih luna nosi,
ščip čudno sveti
ves rumen,
ko bosa greš po rosi.

Vsak nekaj skriva,
nove obraze v sebi odkriva.
Vsak nekaj "več" hoče,
a tega priznati noče.
Beži pred skrbm...

Razpet med
vrednostjo samega sebe
in pravo vrednostjo samega sebe.
Kot težko jadro.

Iz dimnika se ne kadi,
podstreha pa je prazna, pusta.
Je res ali se le zdi, da na tramovju prašnem
mežika par luči? ...

Dolga leta
sem se srečevala z njimi
v poletju in v mrzli zimi
tam v parku na  Poljanski
so sedeli, modrovali...