Napisal/a Shaolin, v petek, 20. apr. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Zamudil sem cvetove z najinih poti.
Mehkobno žametne magnolije svilene,
zamudil z jezera lokvanje bele,
pozabil sem, kako spet vrtnica diši.

Zamudil sem, ko se metulj  je izvil
in s krili krhkimi je pot zarisal,
se vzpel tja proti nebu, krog opisal
in v travah tam nekje za hip počil..

Vse to zamudil sem, ker sem prespal
vsa jutra s šalom rdečim zarje ovita,
trepet zelenih trav, ko rosa čudovita
dragulje solz pripenjala je. žal...

In bolj, vse bolj sem se izpraševal,
bom znal zdaj sam utrgat droben cvet,
in sam drset z dlanjo prek rosnih trav?

Poljubil sem tvoj drobni amulet...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a ajda, v 24-04-2007 10:53, 1. Zamudil sem cvetove Če bi jaz zamudila ali ne užila lepot tvojega pisanja, bi se naselil vame občutek, da sem prikrajšana za tisto lepo, kar mi daje energijo za biti..čeprav je v tvoji pesmi zaznati drobce otožnosti..ne samo drobce..koščke, ki bolijo.....    lp, ajda    Objavil/a enasm, v 27-04-2007 16:22, 2. Zamidil sem cvetove Hmm, nikdar ni prepozno ali bolje pozno kot nikoli. Pesem zelo lepo je spisana. Katera tvoja pa ni?  Nekako ohrabruje, saj se zdi, da skozi njo, kot potoček upanje se pretaka,upanje kot mlečna cesta razsvetljuje nočno nebo, tako upanje razsvetljuje pesem to.  LP