| Napisal/a Klavdija KIA Zbičajnik, v četrtek, 22. mar. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Drobce neba je razsipal veter,
po peščeni samoti bež sviter.
Dvigajočih trepalnic zablode,
še kaktusa cvet ni nikdar moder.
*
Bodice ponoči polne vode,
cvet za en dan je posmeh usode.
Stebla, ki odebeljena spijo,
so strelovod za srčne prigode.
*
Ustnice tvoje se nasmejijo,
ko trnek vleče na njih še moje.
Ljubeče, drhteče blesk spojijo.
*
Iz puščave dvoglasno šumenje,
po kapljicah želj sanje drsijo,
osmislijo, sladkajo življenje.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
