Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Napisal/a Klavdija KIA Zbičajnik, v četrtek, 22. mar. 07
Ocena urednika:
Ocena uporabnikov:
(0 glas)
Drobce neba je razsipal veter,
po peščeni samoti bež sviter.
Dvigajočih trepalnic zablode,
še kaktusa cvet ni nikdar moder.
*
Bodice ponoči polne vode,
cvet za en dan je posmeh usode.
Stebla, ki odebeljena spijo,
so strelovod za srčne prigode.
*
Ustnice tvoje se nasmejijo,
ko trnek vleče na njih še moje.
Ljubeče, drhteče blesk spojijo.
*
Iz puščave dvoglasno šumenje,
po kapljicah želj sanje drsijo,
osmislijo, sladkajo življenje.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
