Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Sreci je ime... neznana?
Morda.
Morda ... poznana?
Zasanjana?
Ujeta?
Pregnana?
Sreci je ime... ne vem!
Le ugibam. Pojma nimam.
Ne vem, kako izgleda
in kje naj jo išcem.
Je mlada, stara?
Vitka? Polna sanj?
Modrosti?
Je otrok po duši?
Plaha kot sinica in
bleda ali rdeca v lica?
Se zna smejati?
Zna jokati?
Zna biti kakor ocka kdaj
in kakor mati?
Zna potolaziti in objeti?
Zna tiho tiho s tabo hrepeneti?
Zna poloziti roko na ramena,
ko jo potrebuješ?
Izza naocnikov modrosti
svetovati,
ko modruješ o zivljenja smislu?
In zna, kakor triletna puncka
zlesti na kolena
in ti cebljati na uho?
Zna biti ona to in vec kot to?
O, zna, zna biti to in vec kot to
kadar jo najdeš.
In takrat veš, da si jo srecal davno ze
tam na poljani,
ko se je v kaplji rose krila
in ko je metulju pot zlatila pod nebo.
In ne le to.
Bila je ze s teboj objeta,
ko si strmel v oci dekleta
trepetajoc.
Ko z roko v roki sta pod noc
kopala se v tolmunu Mlecne ceste.
Tako s to sreco je.
Zdaj vemo, veva, veste...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
