Noč v temo je zavita,
noč neštetih brazgotin,
tako enaka a različna
od vseh drugih razbitin.

Trohneče padam v votlost sebe,
kot mah preraščaš mojo dušo.
Poslušaj! Slišiš? Ni srca...
V strahu samost drge...

Tako tiho vstopajo to jutro,
dežne kaplje v moje življenje,
komaj dojamem,
da se prebuja nov dan.

Na modrih krilih jezdec je poguma,
dvignil z očmi ta neprebojen zid.
Zašepetal, saj ljubezen ni uvid,
onkraj spečega ...

Morda poljubil, bi jo objel,
prišepnil, vse najlepše zaželel,
poklonil rožo rdečo ji dehtečo,
dišečo, zažele...

Približal sem sebi samega sebe
spoznaval ustroj svojih silnic in želj
razkrival kaj drugi nosijo v sebi
primerjal in vagal s...

Dežna kapljica ti padla je v oko,
»joj« sprašujem te: »ali je hudo?«
Pomežikneš mi in rečeš,
»v redu sem, brez strahu.«
Beri dalje...

Draga Sreča!
Povej, zakaj si preklemansko opoteča?
Zakaj si in te naslednji trenutek že več ni?
Ne rabim te ko sem srečna...

Pelinov čaj,
da pozdravi se želodec,
mi usoda je skuhala.
Toliko grenčine sem že popila,
da se mi upira.

Nastrgano jagodo si vgnetel
na ustnico trkal kot vroč detel
prijetno dišeč po čokoladnih
vzdihljajih bele nitke...