Spet trpim, potopim se v sanje in ponorim, spet spomini na prelepe dni, a ti izginejo, ko odprem oči!

V prebelo noč dihajo tihi soneti.
Zares jih nikoli ne bom napisála;
kar v njih trepeta, sem že zdavnaj predala,
...

Tišina
Obnemelost
Večna
Obledelost

Beseda ni dejanje,
a vsaka svojo setev žanje.
Ko enkrat je izrečena,
dobro ali slabo je storjeno.

Zaspiva v morski travi
v plitvini modrih misli preminulih mislecev
božajoče bova dihala
gladila gladino neba
gradila...

Naplavilo me more
i sad ležim tu.
Moje mrtve oči vide
crnu pučinu.
Sunca nema, svuda tama,
samo m...

Že toliko besedi
na ta račun izrečenih,
napisanih je bilo.

Pa to samo v človeku je,
čas leti takrat,
ko primankuje nam ga...

Čakam na znak,
ko bo lovec iz gozda prinesel srce
v lepi, izrezljani skrinjici
in nekomu rešil življenje.

Sonce, jaz in ti.
Na cvetočem travniku.
Iščeva pomlad.

...

I.

Že od nekdaj sem mrtev.
Čas ni premica vzdolž katere potujem.
Zmerom bom živ....