Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow BERI arrow Vijugav obet kratke noči

Vijugav obet kratke noči Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a Primož, v sobota, 10. feb. 07
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (1 glas)
 

Smrtno Življenje Skozi Lepoto
Dih Vetra
Stolp
Ljubezen
SeStav
v Ovalni Kanti
Danes
Spiralno Dno Čaše
Še en Lik
Rad ...
Načet Začetek

Smrtno Življenje Skozi Lepoto

Življenje hiti,tako kot igla v koži,
skozi njo kri.
Počasi,
s hitrim ustavljanjem se izpraznjuješ
v eproveto sveto.

Ni več tako rdeče,
ratuje siveče,
Medtem ko te ogenj
brezboleče peče.
Postaneš zgorjen papir,
lahki nepopisan.
Dol v noč.
Nekoč skozi tisočletja,
otalim tudi izbrisan.

Drevo.Življensko.
Drevo vašega življenja.
Vseh vaših preteklosti,
skozi katere ste odšli,
da ste postali vi,
je v svetu.
Vse kar z vami teče kozmične,
samomorilske, preskokajoče kroge
in še to samo lepote.

Dih Vetra

Beži.
Veter s vprašanji, odpihne ga, vdihne se.
Korenine se zarastejo vanj.
Korenine ničesar prepletajo stvaritev zanj.
Pripovedke praznega zraka,
Drži se jih polnovotla vdolbina,
vsebina ljudstva starega.

Kamen se razstavi, postavi se, sestavi.
Moč minulega minevanja črpa hitrost
sesutega vetra, oprimajočega,
bujno cvetočega.

Leta preteklosti ujeta kamor koli,
preteklost zajeta v pohabljeni areni.

List odpne se,
z užitkom na tleh zgine,zgnije.
Vozlasto si začrta pot s soncem,
dežjem,
nočjo,
z vojno.
 Umre

 

Stolp

Stolp,razpotegnjen skozi korenine
samega sebe.
Stari štrcelj, s krošnjo brez listja
vgreznjeno v zemljo.
Hodi,brez premikanja svojih udov,
brez trenja migatajočih tonov.

Pada in raste, upogljivi del bolanega
sebe.
Misli so kot glisti prepleteni v dve bistvi.
Eno nasprotuje, drugo kljubuje brez
kakršne točne obljube.

 

Ljubezen

je najprimernejša, je pomembnejša
od vsega tega ponosnega sranja,
je za potenčni poljub sladkejša.

Razmišljam in jo zapuščam,
vrača se s čustvenim buškam.
Ljubezen in ego sta skregana,
bavčeta vsak pred svojim kuškom.

Živimo jo na tak način,
kot nam kaže simbolni ideal,
recimo spomin.

Ni vsak prav ali narobe,
nepravilen ali pravilen,
pravzaprav je ravno tako,
kot, da zaspim.


SeStav

Sovražim te, ubijam tvoj smisel,
tvojo zamisel,tvojo glavo.
Preveč si lepa, bodi mi grda,
že sama misel nate, te strga.
Bojim se tvojega življenja,
tebe,
zaradi dejstva, ker si okrogla,
kot kotač,
ki je z njem ubila tvojega je sina.

Mene si rodila, človeka hudiča,
si lahko še večja krivica.
Mene si rodil, sestavil, v vedni
nič.
Bodem nič, a čutim tvoj dolgi,
ki spreobrne me iz nič v udaren,
škrtajoče bliski bič.
Čutim kratki krik v mene,
raztrgat hočeš sestav
breztelesnodušne zlitine
iz oblike.
Če so tudi zapackane slike v
obrazne oblike zabubano,
notri skrivnostno zavite.

Zemlja, iz tvojega tebe,
nam iz ponujenih rok podarjaš
mehkobno zaprijemljivo,
zakaj ne,
zakaj tako zelo dotaknjene oči.
Te lete.
Človek sem rojen, pridobljen,
še vedno v bitko s teboj rinem.
Upam da tebe tako srečno,
požrešno zaužijem.


v Ovalni Kanti

Celota opobužanih,
pokončno izpraznjenih.
Tudi tistih lepih,močnih
in krepkih.

Celota je iztekla, izlila po tleh,
notri v smeteh.
Notri je skrajno prostorsko,
vsevsebinsko toplo,
skrajno sladko,
trpko grenko,
nikoli totalno izpraznjeno in
potencialno krhko.

Večkrat ustvari se tečnoba
živčno naraščajoča,
neprilagajoče obstranska,
iztekajoča sebi v prid,
tekoča.

Če brcneš, več vidiš, več veš,
ko se buliš v smeteh.

Ko se vidiš v smeteh,
se počutiš preveč
odveč.


Danes

Včeraj si me poznala.
Danes si me zgrešila.
Bil sem ubita misel,
ki se te je bala.
Zbežala sva v svetovno
higieno najinega časa.


Spiralno Dno Čaše

Ne ni res zame resnično.
Zame je fiksno v ničlo.
Neskončna ničla
se bo izničila?

Zarote.
Kovanje zarot v prostornino
ničle.
Posmehovanje.
Vem posmehuješ se ljudem,
takšnim, kot sem jaz,
si radi domišljamo preteklost
in prihodnost,
skozi vse naše neskončne
čaše z dnom globokim
je dvom.

Mislim,samo nisem siguren,
vem samo, da bi bil noter
siguren.
Spiralno obračanje,
mečkanje,
sprehajanje,
vedno pospešajoče,
navdušajoče za teke
skozi dolge proge
ravne enoličnosti.
Zamere, začenjam sovražit
do dna čaše.
Daj razveži me.
Misli so trde,
zasušene na dnu čaše.


Še en Lik

Bedak.
hodeča, mrtvo življenska
zmiksana spaka.
S pomanjkanjem domišljije
za obleke.
Morečimi pogledi za ostale
zavite, razpadajoče srečke.

Ritoliznik, zrezan jezik,
še en nesestavljen del
praznega organa,
je vsaj za tvojo lakasto,
straniščno školjko
sprejemljiva hrana.

Zmlet v čas,
prej,kasnej,zdaj
je zveriženo v zdaj.

Bolha, na truplu.
Zastruplja.
Je svoj koščeni obstoj.
Bruha na živi telesni roj.


Rad ...

veš
svet
si
ti.
edino.
je to preveč?
ni sonce?saj ni dež?


Načet Začetek

Lep dan se odpira za nočjo
Sova zaspi, miš se prebudi,
Sonce zasveti, Luna se odlepi

Ceste so polne važnih ljudi,
važnih poti


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (1) KOmentar RSS
Objavil/a LORELLIA, v 22-04-2010 18:58,
1. Vijugav obet kratke noči
Uau...pesmi so nabite s čustvi, nisem se mogla ustavit in sem po dolgem času kar požirala besede...
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Podobne pesmi

Naključne poezije

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo