Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Ko osive okovi tvoje radosti,
ko se orose pogledi tvojega srca,
se vprašaš koliko še,
zakaj bitje še vedno se ne vda,
zakaj trepeta pred mislijo tujega srca?
Površje že davno je odpadlo,
razkraja se fasada, ki bila je Ti,
odsevala je popolnost tvoje duše,
ti podarjala višave slehernega neba
in se izlila v globine neusmiljenega čopiča.
Notranjost še živi,
bdi nad tabo, se te drži,
brez oklepa, okrvavljena,
v širni svet kriči.
In še bo živela,
bdela nad izgubljeno lepoto,
izgubljenim odsevom mimoidočega okna,
v Tvoji misli name.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a VILINČEK, v 15-03-2007 13:19,
1. ...
Lepa pesem bask! Malce otožnosti v njej, a kljub vsemu lepa! Ne razumem sicer besedo fasada! Prej bi rekla, da se obdamo z oklepom, ki zadržuje našo notranjost, da znova zažari. In lepota se ne izgubi, vedno jo je treba poiskati...
(0 glas)
