Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
ljudje pozabljajo.
jaz ne pozabim.
zažrem se v kos življenja s kremplji,
zarastem svoje korenine,
pijem žile preteklosti.
slutim,
da me Ti trgaš.
in kako si sladek.
nebeško moder.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (4)
Objavil/a spakica_, v 25-01-2007 18:23,
1. drugačen
res ne pozabljaš? prenašaš njegovo trganje.. ojoj
Objavil/a Tomi, v 26-01-2007 08:39,
2. drugačen
Naj te le iztrga iz preteklosti in naj te popelje v sedanji čas, čas tega trenutka in ta čas je čas, ki ti bo dal pravo podlago prihodnosti.
Objavil/a emily, v 26-01-2007 11:45,
3. drugačen
Zdaj počasi pozabljam. in ja, njegovo trganje je nekaj dobrega. ker pač je Drugačen
Objavil/a Neva, v 10-02-2007 15:54,
4. Drugačen
Rada se malo poigraš v pesmih in tudi tokrat je tako...preskočila si tipičen začetek stavka (joj, povedi, da ne bo kdo skočil v zrak), določila pa si konec. S tem si na nek način poudarila definitvnost konca. Temu nasproti si postavila neko novo kontinuiteto. To je oblikovni koncept, ki ga lahko zaznaš že pred branjem pesmi, ko pesem samo gledaš. In pesem sama potem natančno pove, da se človek včasih lahko iztrga iz nečesa za kar je menil, da se nikoli ne bo mogel. Fajn Emily...krajše pesmi ti nekako zelo ležijo... lp Neva
(0 glas)
