Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Ko stopam po temni ulici slišim svoj korak.
Slišim tudi kako brnijo avtomobili.
Lahko slišim mravlje, ki se med seboj
Tiho pogovarjajo.
A nekaj me zmoti.
Zmoti me še en korak- neznan korak,
Ki ga neprepoznam-STRAH ME JE!
Začnem hoditi hitro.
Moj korak odmeva v temni noči.
Zavijem proti hiši, korak se ustavi,
Pogledam- ni videti nikoggar.
Odhitim naprej.
Zaslišim zopet korak,
Obrnem se- nikogar ni.
Tedaj spoznam, da odmeva moj korak
Kot korak za korakom v temni noči.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a Tomi, v 29-12-2006 06:55,
1. koraki
Človeški razum je bil in bo večni neprijatelj lastnika, ki ga hrani in nosi.On vedno ustvarja in vrinja v občutke človeka nekaj kar je podobno senzaciji in ga stalno z nečim hrani, tako da se človek kar naprej sam s seboj ukvarja z zloveščimi idejami, strahovi, ki mu jih misel nalaga. Zato je treba veliko notranje moči, da odsloviš takšne ali drugačne misli, ki te hranijo s strahom in neizvestnostjo.Pesmi, ki so kot ta imam rad, ker odkrivajo v človeku zakrito in vidi, da ni sam s takšnimi ali drugačnimi problemi.
(0 glas)
