Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Ležiš tam,
kot ovenela vrtnica,
posušena,
brez zrelih znakov bitja.
Pomoč ne zdi se smiselna,
ti pa živiš v temi,
v vesti nobenih pričakovanj,
kjer nihče ne pazi,
da ne poteptal bi te.
Dolgo časa si se upirala
in počasi umirati začela.
Ko zmanjkalo ti je vode,
prepustila si se
in omahnila.
zdaj pa sam,
sama s svojo ovenelo vrtnico sediš...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
