| Napisal/a Joe Kapp, v sobota, 28. okt. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (3 glasov) |
|
1. Hora legalis
2. Nihče me ne razume
3. Prvi moj
Hora legalis
Zopet doma!!! Obrazi na steni molčijo.
Ste vi, rokerji, reperji, metalci tudi kleli
leta šestnajsta v sobah svojih?
So tudi vam rekli, da vse boste ujeli?
Da nič ne zamudiš, če jetra kasneje strupi napadejo,
če pljuča ne stisne v hropeč pisk cigareta?
Ampak drugi!!! Drugi so tam. Tam v noči
zapeljivi uživajo tiste radosti, ki ponujajo
se same zadosti na pladnju bleščečem,
ki kroži med njimi v ekstazi vroči.
Pisk! Spet sporočilo. Na pamet vem
vabljivo vsebino v elektronski spaki.
Pisk! Vem, tam ste vsi, vsi moji,
ki rad bi bil z vami v tej noči - le zid
me od njiju loči - sta rekla ne smem.
Premlad, da bi bil živčen, preveč neizkušen,
da uprl bi sam se skušnjavam krutega sveta,
nehvaležen, ker rad bi zajel z veliko žlico
obete življenja... prevelik, da bi jokal.
Nihče me ne razume
Nihče me ne razume, vsak uči le reda!
Vidite le lase in cunje, prst, ki iz superge gleda.
Tudi ti. Pogled strog vsak moj gib secira,
pronica v vse kotičke in išče, koplje, tipa,
da skrivnost, napako, greh iztrgal bi iz ozadja.
Boš spet zaduhal dim ukraden izza kipa,
ki nudil senco je zavetja? Le dva hipa
nikotina sem poskusil. Dal sebi sem moža poteze,
ko pljunil sem čez ramo filter grenke ogabe.
In videli so vsi, da mož sem kljub frizuri babe.
Vprašaš me eno, odgovor moj ti da vsebino drugo.
Le kaj bi mi rad vzel iz žepa skritega v srcu?
Bom zopet se tresel, da me ne boš spregledal?
Bojim se, da ne bi razumel. Vse bom ti nekoč povedal.
Ampak zdaj, zdaj ne morem. Ne bi te rad razočaral,
saj bojim se, da potem me ne bi maral.
Vem, da ni prav, ni zdravo - le mika me - kot ti sem zvedav,
njej podoben a tvoja sem slika - ne dam miru, dokler ne izvem, kam mero bi dal.
Prvi moj
Prvi moj, vse bi kmalu razbil,
ko krik tvoj življenja je prvič povedal, da si, sin moj.
Srce skoraj šlo je na pol od sreče,
ko prstki so mi palec objeli.
Žareče me spekel je tvoj dotik,
pretresel občutek, da kri moja ni
le v meni, da v žilah tvojih teče.
Prerasel si me, prvi moj, da vedel nisem kdaj.
Puh na obrazu, glas globok, roka čvrsta,
nenadoma v ramenih kot moški širok,...
Ljubezni prve so te že vznemirile, jaz pa,
nevede, še vedno bi vzel te na kolena,
popihal buško, pomagal napraviti lok...
Nisem slep! Vidim tvoje mrke poglede,
ko omejujem, zahtevam, svetujem.
Meni je huje, verjemi, ko trdo z ne
odgovorim na tvoj plahi:«Kaj, če...?«
Bolj te razumem, kot kdorkoli je mene.
Morda le preveč vem, kam lahko žene
silna želja po novem, neznanem duh nemirni,
kaj, za radostmi varljivimi, skriva satan na samem.
Dokler le sunek rahel srce bo dalo
stal bom za tabo, moj junak, prvi moj.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5) 
|
|
