| 
	        
        | Napisal/a Kingcrimson, v ponedeljek, 23. okt. 06 |  
        | 
			             
              | Ocena urednika: |  |  
              | Ocena uporabnikov: |  (0 glas) |  |  
 
Če se poigram z mislijonenehnosti življenja,
 mi v utrinkih mentalne slabosti
 v malih možganih preskoči iskrica,
 ki prižge žarnico
 umetno ustvarjenih sanj.
 
 
 
V žareči diodiin v njeni neposredni bližini
 se ustvari enosmerna pot,
 po kateri nenehno blodim
 in ne pridem nikoli do konca.
 Ne morem povedati,
 kaj mi pomeni enosmernica
 teh različnih ustvarjanj
 in kaj je v resnici bistvo
 koncepta nenehnosti.
 V najnižjem predelu
 še zavestne podzavestnosti
 se mogoče skriva nasprotni tok,
 ki bi mu lahko dal ime,
 a je narava njegove sestave
 preveč poduhovljena,
 da bi se lahko izražala skozi materialne oči.
 Če povzamem bistvo vseh sanj,
 ne morem mimo dognanja,
 da so misli v bistvu
 zarodek vseh hvaljenih svetov,
 ki pa v bistvu ne prinašajo nič novega,
 saj se iz časa v čas ponavljajo.
 Embrio misli pa se gotovo skriva
 v neki drugi dimenziji nerealnosti,
 v preslikavanju grozot duše
 na platno malih možganov,
 torej v podoživljanju ustvarjenih sanj,
 v iluzionističnem kabinetu
 realno-realnega sveta.
 Sanje so torej ustvarjene
 prek breztežnostnih potovanj
 po enosmernici, ki ji ni videti konca
 in prav astralnosti iluzionistične predstave
 realnega sveta se je potrebno zahvaliti
 za edino pot, ki vodi iz paralele senc.
 Nenehnost astralnih potovanj
 skozi paralelne prehode ustvarjenih sanj
 se torej kaže v refleksijah preteklosti,
 ki po enosmernici neslišno
 prehajajo v prihodnost
 in tako opozarjajo na prisotnost
 podzavestnih delcev filma življenja,
 ki ga nenehno projicirajo misli.
 
 
 
      |  
| Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
 |   
 |   
        | Komentarji uporabnikov (2)   |  |