Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Vihar od nekod je prihrume, drevesa lomi,
meni je nekdo srce vzel.
Nebo prekrito s črno haljo,
nekdo se smeje, na nebu riše rdečo zarjo.
In na reki most na njem pa same sence,
ni ljudi po njih sprehajajo se le njihove oči.
So travniki brez barv, brez rož,
na njih pa trava spreminja se v oster nož...
...hodim s težavo, bosa, ostra trava je zame
kakor smrtna kosa.
In stopnice pred mano na vrhu njih nekdo stoji...
na mojih ustnih še ogenj tli.
A meni je nekdo srce vzel.
S poljubi zdaj iz mene briše strah,
ptice spreminjajo se v beli prah.
Namesto sonca mojo kožo grejejo njegove oči,
ob meni je in strah me ni.
In na nebu spet nekdo riše tisto zarjo...
ne smeva se ljubiti od tod morava oditi!
Najini gozdovi, najini kraji, najine zvezde...
Izginja vse, nikjer ni prostora
zate in za me.
A vseeno meni si srce vzel.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a ajda, v 24-10-2006 14:22,
1. Srce...
kar se tice vsebine pesmi je globoka in pretresljiva, ce se pa dotaknem rim, nerim, vejic itd.. je pa katastrofa... zal... vem da znas bolje in skoda, da morda s prehitrim objavljanjem pokvaris pesem. Ocenila sem ti 2 in tudi stojim za to oceno!
(0 glas)
