Napisal/a lilia, v sreda, 18. okt. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Nad Svet spušča se temen oblak, 
hudič razpel je svoja krila, 
začela se je črna poezija. 
Naše glave v njih sovražnost bdi 
ljubezen nepoznana nam živi.

Joki tisočih ljudi, reke polni le človeška kri. 
In strah je kraljica otožna so naša lica. 
Nikjer ni več svobode, ujeti smo med večne zidove. 
In naj pove še kdo, da še kdaj boljše bo.
Zavedno odšli so lepi časi, sedaj na mesto vina naša kri je v čaši.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)