Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Včasih te ne poznam,
si kot jutro brez sonca in večer brez zvezd.
Bežiš mi, bežiš od mene,
a le zakaj? Zakaj!
Utrujena sem od teh praznih dnevov,
ki me objemajo kot bela barva sten moje prazne sobe.
Najraje bi zbežala vstran od tvojega obraza,
te iztrgala iz srca, izbrisala iz spomina,
da bil bi le še lanski sneg,
ki kopni ob toploti novega sonca.
A ne boš odšel, dokler bom živa, boš »ime« moje duše.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
