| Napisal/a lilia, v nedelja, 15. okt. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Veter v vejah negibnih samot,
v brezbrižnih sanjah ležijo človeške misli
in pljujejo po zraku proti onostranstvu
skozi oči zasanjanih duš, hrepenenja, prevar....
bolečine odpirajo se v stiski.
Glasovi tonejo v neznano,
odmeva le preteklost na stari zemlji večnih src,
izbrisani dotiki besede odtavale so v pozabo
v bledem jutro na zatemnjenih obrazih žalostnih podob.
Trpežne rane na telesih vidne sence objokanih pogledov,
zarezane črte na dlaneh trudnih rok,
neizbrisan madež na prsih izginja s časom,
vse se vrača v ta večni krog.
In ta ljubezen, na vročih ustnicah milina,
šelesti pesem, ki je kot divjina.
Samo nekoga vidi se v popolnosti
samo nekomu daješ dušo in srce,
praznina tiho večno tli
če se ljubiti tistih sanj ne sme.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
