Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Veter v vejah negibnih samot,
v brezbrižnih sanjah ležijo človeške misli
in pljujejo po zraku proti onostranstvu
skozi oči zasanjanih duš, hrepenenja, prevar....
bolečine odpirajo se v stiski.
Glasovi tonejo v neznano,
odmeva le preteklost na stari zemlji večnih src,
izbrisani dotiki besede odtavale so v pozabo
v bledem jutro na zatemnjenih obrazih žalostnih podob.
Trpežne rane na telesih vidne sence objokanih pogledov,
zarezane črte na dlaneh trudnih rok,
neizbrisan madež na prsih izginja s časom,
vse se vrača v ta večni krog.
In ta ljubezen, na vročih ustnicah milina,
šelesti pesem, ki je kot divjina.
Samo nekoga vidi se v popolnosti
samo nekomu daješ dušo in srce,
praznina tiho večno tli
če se ljubiti tistih sanj ne sme.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a ajda, v 17-10-2006 20:05,
1. Občutek
napletla si občutke, utrinke tvojih občutij na zanimiv način speljane v kito zlatih zrn in na koncu pesmi prisegas na cisto ljubezen in z mislijo, da vse lepo ne pomeni nic, ce so upi zaman.... zanimivo in lepo!
(0 glas)
