| Napisal/a Kriv2013, v sreda, 16. avg. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Nekaj peklenskega je v nas,
ko izdihujemo vročo lavo gnusa in
nam satanovi kremplji parajo ostanke vesti,
ljudje si koljemo zadnje členke
pokrivljenih hrbteničnih kosti!
Joj, spet banalen prizor:
se napajamo v svetu tem gnilem,
kadavri lazimo en po drugem,
zajemamo sle smrdeče valove,
srkamo kisle ostudne sokove! Prezirajoči pogled na bedo zlaganega sveta?
Znad škrjančkov, katerih spev gre lahno v ušesa,
hrumeče trosi gejzire rdeče jeklena ptica prekleta ...
vsakomur svoj obrok kataklizme ...
kje zmedlel je spomin na nebesa?
Hudičevo spokojno se slednjič odlepiš morij,
postajaš ponižen v hlastavih molitvah ...
kadar se boj za lasten obstoj začne cvreti
v odhajajočega diha utopljenih sanjarijah! Počivaj v miru:
v brlenju poslednje sveče
glej zamoklo igranje tišine ...
Za hip solza, dve,
nato gostija žalujoče večine. Odšli bi s teboj, a mi ostajamu tu ...
v infernu!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
