| Napisal/a modro poletje, v ponedeljek, 14. avg. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Slepo je verjela vse...
Ni vedela tega,
da on ji le igra.
Bila mu je pač nekdo,
ki objame ga lahko,
ko mu do tega je.
Sploh prikrival ni,
da se mu pač zdi,
da je popustljiva.
On pa se rad bori.
A tisto, kar dobi,
ceniti ne zna.
Vsaj malo
da bi imel jo rad.
Pa jo kaj kmalu bo pozabil,
čim bo kateri lepši v oči pogledal.
Vedno gledal le sijaj bo
in hotel bo imeti,
kar da takoj se vzeti.
Ne bo mu mar za to,
kaj za njim ostalo bo.
Njej vstopil je v srce,
z besedami jo grel,
jo nežno kdaj objel.
V njej iskal je svoj ponos,
nekoga, ki ni mu kos,
a nežnost je odkril.
Zbal se njenih je vezi,
v prostost zakopal je obraz,
pozabil na objem.
Vse počel je z naglico.
Kaj kmalu je dojel,
da je pravi čas zbežal.
Lahko bi razumel,
da njej je zdaj težko.
A on je samo divja ptica,
ki nikoli drugih ne počaka,
Njemu širna so prostranstva,
živi za tveganje,
izbira le najboljše...
Ga ukrotiti bil bi greh.
Je pač tak!
Zanjo bil je njen junak.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
